Po ustnih virih je Ribiška družina Voglajna zagledala luč sveta 21. junija 1955 leta. Tega dne so se ustanovnega občnega zbora udeležili Franc Muler, Franc Seničar, Oto Perper, Adolf Jazbinšek, Matija Šoštarič, Jože Mlakar, Feliks Kocjančič, Ivan Stojan, Franc Kok, Franc Dvoršak, Franc Jazbinšek, Boris Malec, Ivan Vengust in Jože Renčelj. Zapisi o tem, kako je ribiška družina delovala in gospodarila od dneva ustanovitve pa vse do leta 1976 se niso ohranili. Te je namreč 5. 11. 1998 uničila poplava, nekaj pa jih je ostalo tudi v zasebnih arhivih danes že pokojnih članov.
Ribiška družina Voglajna je bila dne 17. 08. 1976 z odločbo številka 16/3-S024/ 41-66 vpisana v register društev Republiškega sekretariata za notranje zadeve v Ljubljani. Leta 1976 pa so slovenski ribiči dobili nov Zakon o sladkovodnem ribištvu. Na osnovi tega in Odredbe o določitvi ribiških rajonov in ribiških okolišev je Skupščina občine Šentjur pri Celju s sporazumom številka 323-1/77-4/1 dne 1. junija 1977 dodelila Ribiški družini Voglajna v upravljanje »voglajnski ribiški okoliš«, vključno s Slivniškimjezerom. Dne 25. 11. 1977 pa je bila z odločbo številka 024-31/77-6 prepisana v register društev, ki se je vodil pri oddelku za notranje zadeve Skupščine občine Šentjur pri Celju.
Ribiška družina upravlja z voglajnskim ribiškim okolišem, ki teritorialno obsega občine Šentjur pri Celju, Štore, Šmarje pri Jelšah, Celje, Vojnik in Laško. Upravljanje se izvaja na osnovi ribiško – gojitvenih načrtov. Uresničevanje teh pa zagotavljajo organi in delovna telesa društva. S ciljem usklajevanja razvoja in interesov sladkovodnega ribištva je ribiška družina vključena v Zvezo ribiških družin Celje ter Ribiško zvezo Slovenije.
Za pregrado Tratna je leta 1976 nastalo umetno Slivniško jezero. Ta ima ob normalni zajezitvi 860.000 m2, njegova največja globina pa je ob izgradnji segala tja do 14 m. Pregrada je bila zgrajena za potrebe tehnološke vode Železame Štore in kot zadrževalnik poplavnega vala, sočasno pa naj bi se na akumulaciji razvilo tudi ribištvo ter rekreativni turizem.
S podpisom Družbenega dogovora o Slivniškem jezeru dne 27. novembra 1976 je Ribiška družina Voglajna vstopila v krog upravičencev soupravljanja akumulacije in dne 1. junija 1977 ji je Skupščina občine Šentjur pri Celju s sporazumom številka 323-1/77-4/1 dokončno dodelila tudi pravico upravljanja z vodnimi organizmi Slivniškega jezera. S tem aktom pa se je kar za dvakrat povečala vodna površina in s tem obseg upravljanja voglajnskega ribiškega okoliša. Izredno zahtevna naloga, ki jo je ribiška družina v dobrobit naravne dobrine in družbene skupnosti uspešno uresničevala.
Skozi čas so nastajali najrazličnejši projekti urbanizacije in eksploatacije jezera. Na škodo lokalne skupnosti ali pa v dobrobit narave so vsi ostali na papirju. Od vseh načrtovanih dejavnosti se je na jezeru ohranilo in razvijalo le ribištvo. Ribiška družina Voglajna je že ob nastanku jezera pristopila k intenzivnemu vlaganju rib in zagotavljanju pogojev njihove naravne reprodukcije. Povprečna letna vlaganja znašajo 10.593 kosov oziroma 4.950 kg rib. Umnemu gospodarjenju z jezerom pa niso izostali rezultati. Z ribami bogata akumulacija je že vrsto let ribiška destinacija številnih domačih in tujih ribičev.
Vzhodni del Slivniškega jezera, vključno z izlivnim delom Drobinskega potoka in Ločnice, je bil že leta 1976 opredeljen kot drstišče rib. Leta 1991 pa je bil neformalno razglašen za ihtiološki in ornitološki rezervat v obsegu cca. 40 ha vodnega ter obvodnega prostora. Po popisu iz leta 1993 (Milan Vogrin, Milan Štraus) ga naseljuje 119 vrst ptic in 32 vrst rib, rakov, piškurjev, žab ter školjk, v njem pa je najti tudi nekatere redke vrste rastlin. Sodimo, da je pestrost favne in flore od takratnega evidentiranja še bogatejša ter bi bilo nujno ta svojstven biotop s posebnim odlokom ustrezno zaščititi.
Slivniško jezero je večnamenska akumulacija. Na njej in ob njej so tudi Turistično društvo Gorica pri Slivnici, Jadralno društvo Wild wind in drugi pričeli z razvijanjem svojih dejavnosti. Prav gotovo pa med temi ostaja najpomembnejši turistični ribolov. V povprečju je na jezeru letno izkoriščenih cca. 4.500 lovnih dni. Vsak lovni dan pa predstavlja športnega ribiča in s tem pogostega obiskovalca na katerem lahko načrtujemo tudi bodočo gostinskoturistično ponudbo širšega prostora. Ob tem pa ne gre prezreti, da so še odprte možnosti nadaljnjega razvoja ribolovnega turizma. Seveda te vrste turizma ni mogoče razvijati brez ihtiološke stroke in razumevanja ekološke občutljivosti vodnega prostora. Limnološke raziskave izkazujejo, da je Slivniško jezero v močno evtrofnem stanju. Ta podatek pa nikakor ni ugoden za pestro in stabilno populacijo ihtiofavne.
Voglajna res ni lepotica kot Soča, je pa naša. Rodi se kot potok iz številnih bistrih izvirov med Kozjanskimi hribi, se za kratko ustavi v Slivniškem jezeru in iz njega vijuga po Voglajnski dolini. Tu seji pridružijo še drugi manjši pritoki in jo spremenijo v rečico, ki se v Celju izliva v mogočnejšo sestro Savinjo. Več kot 300 km izredno razvejanega povodja je naseljevalo 38 vrst rib, rakov, piškurjev, žab in školjk. Njihova pestrost in številčnost pa se je spreminjala s spremembami abiotičnih in biotičnih dejavnikov, še predvsem pa s pogostimi onesnaževanji ter obsežnimi vodnogospodarskimi posegi.
Izvirni deli povodja Voglajne so še v I. in Il. kakovostnem razredu. Razvoj industrijske in obrtne proizvodnje, intenziviranje kmetijske pridelave ter predelave, urbanizacija obvodnega prostora, … brez predhodnega čiščenja odpadnih voda pa je bistveno vplivala na kakovost srednjega in spodnjega toka. Tu je prevladoval III., na Voglajni od Šentjurja do izliva ter na Vzhodni Ložnici v Bukovžlaku pa lV. kakovostni razred. Od leta 1976 dalje beležimo na Voglajni s pritoki 319 izlivov okolju nevarnih in škodljivih snovi, ki so imeli za posledico pogine rib, rakov, žab, piškurjev, školjk ter drugih vodnih organizmov. Povzročena škoda je neizmerljiva. Še predvsem, ker so iz prizadetih delov voda povsem izginile številne vrste in je njihov nadaljnji obstoj na celotnem povodju Voglajne resnično ogrožen.
Z vstopom v Evropo in večjo osveščenostjo prebivalcev se stanje kakovosti voda izboljšuje. Zmanjšuje se število stalnih onesnaževalcev in obseg onesnaževanja voda. Ne zmanjšuje pa se število občasnih izpustov okolju nevarnih in škodljivih snovi, ki še prepogosto pobelijo Voglajno in pritoke z ribjimi kadavri.
Tudi vodnogospodarski posegi povodja Voglajne niso zaobšli. V imenu poplavne varnosti in erozijske zaščite so izravnani ter v kamen oblečeni Pešnica od Dramelj do Šentjurja, Slatinski potok od Slatine do izliva, Jesenek potok od izvira do izliva, Kozarica skozi Svetlj dol in od Raven do Šentjurja, Voglajna od Štor do Celja, Vzhodna Ložnica od Šmiklavža do izliva, Dobovski potok od avtoceste do izliva, Šentviški, Kamenski, Tratenski potok, Čreta in drugi. Več kot 50 km povodja Voglajne je reguliranega brez funkcionalnih pragov, jezov in drugih ribiških objektov, občutno zmanjšala pa se je tudi površina ter volumen vode. Postali so odtočni kanali in iz večine teh so ribe, ralci žabe, piškurji, školjke povsem izginile ali pa se je njihova pestrost in populacija več kot razpolovila. V Evropi se že izvaja renaturacija in drugi ukrepi za izboljšanje biološkega stanja voda. In pri nas, na naši Voglajni? Včeraj smo zgubili še zadnji klasični jez in za jutri se že načrtujejo novi gradbeni posegi.
Po Odredbi o določitvi ribiških rajonov in ribiških okolišev (Uradni list LRS, številka 17/59) je voglajnski ribiški okoliš sestavni del savinjskega ribiškega rajona in zajema »Voglajno do izliva v Savinjo z vsemi pritoki in mrtvicami, razen potoka Hudinje«. Okoliš obsega cca. 1.400.000 m2 vodnih površin in je razdeljen na športno – ribolovne ter varstvene vode.